Slike Aleksija Kobala, grundirana platna kot računalniške monotipije za izhodišča, na katere dodaja akril in olje, so kombinacija digitalne osnove in analogne nadgradnje, lahko tudi poenostavitev postopka priprave likovne površine, se pojavljajo kot personificirani predmeti, nastali pri avtomatiziranem procesu, oblikovanju v programu za 3D-animacijo, ki jim šele osebni posegi umetnika ter njegovega čopiča in barve vlijejo življenje, dajo karakter, osvetlijo vsebino in dosežejo hipnotične učinke. Tehnični postopek od računalniškega »modela« do natisa dopolni s slikarskimi intervencijami, ki iz računalniške monotipije prerasejo v sliko, mrežasta struktura v podlagi se zdi kot vaba, ki jo ujame trenutek in zajame idejo avtorja v primarnosti umetnine v vsej njeni dvojnosti in kontrastnosti in nemara tudi kontradiktornosti med ortogonalnostjo, ostrino, zamejenostjo ozadja in organskostjo, odprtostjo, mehkobo ospredja. Z inherentno dinamiko razmerij se vzpostavlja dialog med mediji, med klasičnim in sodobnim, med miško in čopičem, med računalniškimi algoritmi in človekovim avtorstvom, med strojem in čustvi, med programiranostjo in zamislijo, med impresijo in ekspresijo. Postopki se ponavljajo, dejanja postanejo rutine, tehnologija je (lahko) orodje, resničnost sestoji tudi iz navideznosti, prividov in sanj, hladnost strojev ni samo brutalna, ampak jo lahko razumemo tudi kot prispodobo razvoja in življenja, ljudi in vsega okolja, sveta in vesolja, v katerem nenehno iščemo in včasih najdemo dimenzijo prostor-časa za (samo)uresničitev našega smisla skozi eksperiment kot smisel ustvarjanja.
Peter Tomaž Dobrila
0 Comments
|