NARCISOV STOLP NARCISSUS'S TOWER |
Vodarna / 2025 / print računalniške matrice, akril, olje na platno / 141 x 204cm
NARCISOV STOLP
Ko sem se prvič zazrl v Narcisovo interpretacijo Brueglovega Babilonskega stolpa, se je v meni porodila nekakšna slutnja kataklizme, saj to ni bilo več vprašanje zgolj osebnega prepoznavnega sloga, ki ga Narcis uveljavlja že vsaj 30 let, ampak vprašanje o nezavednem beleženju nekakšnega dramatičnega loka, začenši z umetniško skupino ZVONO kot napoved vojne v Bosni in Hercegovini in nadaljevanjem v naš nič manj grotesken čas. (…Vzdolžna stavba stare železniške postaje ima poudarjen osrednji prostor in stranske prostore s simetrično razporejenimi krili. Na dvorišču stavbe, nasproti vhoda, je na njeni simetrični osi postavljena lesena konstrukcija Kantardžićevega objekta, ki spominja na stolp oziroma stražni stolp ali tempelj oziroma spomenik s kiparsko antropomorfnim strešnim vrhom. V okviru odprtja razstave – 24. 11. 1989 ob 19. uri – je bila stavba zažgana …Branko Cerovac: UMETNOST ZA IN PROTI – recenzija istoimenske razstave na Jesenskem salonu – Banjaluka, 24. 11. 1989). Narcisovo ustvarjanje se zato zdi vizionarsko. Čeprav se njegovi deloma metafizični deloma postapokaliptični svetovi morda zdijo podprti s hermetičnimi brezčasnimi vedutami Giorgia de Chirica, v njegovem delu ne vidimo v času zamrznjenega renesančnega mesta, temveč je tu znova in znova stolp kot nenehno opozarjajoča slutnja, kot nezavedna arhitektura tesnobe v vseh mogočih predstavah in oblikah, stolp, ki je središčno zakoličen in brezkompromisno vsiljen pogledu, čeprav si gledalčev pogled v resnici morda želi le nekoliko sanjariti ob spokojnih, s soncem obsijanih oblakih. Ne, slutnje še ni konec. Zato tudi najino sodelovanje, ki se bolj kot poskus slikarskega približevanja drug drugemu naslanja na sporočilo. NARCISOV STOLP je zato dvoumen naslov: dobesedna pripoved o slikarjevi sliki in NARCISOV STOLP kot neustavljivi babilonski stolp pohlepa, kot prispodoba patološkega narcisa Elona Muska.
Moj svet upodobitve v osnovi povzema računalniško brezhibna tkanina, ki prevzema naš prostor, nebo in čas. Ali kakor je o mojem slikarstvu zapisal Peter Tomaž Dobrila: Slike Aleksija Kobala, grundirana platna kot računalniške monotipije za izhodišča, na katere dodaja akril in olje ter so kombinacija digitalne osnove in analogne nadgradnje, lahko tudi poenostavitev postopka priprave likovne površine, se pojavljajo kot poosebljeni predmeti, nastali pri avtomatiziranem procesu, oblikovanju v programu za 3D-animacijo, ki jim šele osebni posegi umetnika in njegovega čopiča ter barve vlijejo življenje, dajo značaj, osvetlijo vsebino in dosežejo hipnotične učinke. Tehnični postopek od računalniškega »modela« do natisa dopolni s slikarskimi posegi, ki iz računalniške monotipije prerasejo v sliko, mrežasta struktura v podlagi pa se zdi kot vaba, ki jo ujame trenutek in zajame idejo avtorja v primarnosti umetnine v vsej njeni dvojnosti in kontrastnosti in nemara tudi kontradiktornosti med ortogonalnostjo, ostrino in zamejenostjo ozadja ter organskostjo, odprtostjo in mehkobo ospredja. Z inherentno dinamiko razmerij se vzpostavlja dialog med mediji, med klasičnim in sodobnim, med miško in čopičem, med računalniškimi algoritmi in človekovim avtorstvom, med strojem in čustvi, med programiranostjo in zamislijo, med impresijo in ekspresijo. NARCISOV STOLP se predstavlja kot najin podzavestni svet, vseskozi obrobljen z grožnjo, zato je lepota tu zgolj navidezna.
Aleksij Kobal
https://www.youtube.com/watch?v=4Ngj3GLSfS0
Ko sem se prvič zazrl v Narcisovo interpretacijo Brueglovega Babilonskega stolpa, se je v meni porodila nekakšna slutnja kataklizme, saj to ni bilo več vprašanje zgolj osebnega prepoznavnega sloga, ki ga Narcis uveljavlja že vsaj 30 let, ampak vprašanje o nezavednem beleženju nekakšnega dramatičnega loka, začenši z umetniško skupino ZVONO kot napoved vojne v Bosni in Hercegovini in nadaljevanjem v naš nič manj grotesken čas. (…Vzdolžna stavba stare železniške postaje ima poudarjen osrednji prostor in stranske prostore s simetrično razporejenimi krili. Na dvorišču stavbe, nasproti vhoda, je na njeni simetrični osi postavljena lesena konstrukcija Kantardžićevega objekta, ki spominja na stolp oziroma stražni stolp ali tempelj oziroma spomenik s kiparsko antropomorfnim strešnim vrhom. V okviru odprtja razstave – 24. 11. 1989 ob 19. uri – je bila stavba zažgana …Branko Cerovac: UMETNOST ZA IN PROTI – recenzija istoimenske razstave na Jesenskem salonu – Banjaluka, 24. 11. 1989). Narcisovo ustvarjanje se zato zdi vizionarsko. Čeprav se njegovi deloma metafizični deloma postapokaliptični svetovi morda zdijo podprti s hermetičnimi brezčasnimi vedutami Giorgia de Chirica, v njegovem delu ne vidimo v času zamrznjenega renesančnega mesta, temveč je tu znova in znova stolp kot nenehno opozarjajoča slutnja, kot nezavedna arhitektura tesnobe v vseh mogočih predstavah in oblikah, stolp, ki je središčno zakoličen in brezkompromisno vsiljen pogledu, čeprav si gledalčev pogled v resnici morda želi le nekoliko sanjariti ob spokojnih, s soncem obsijanih oblakih. Ne, slutnje še ni konec. Zato tudi najino sodelovanje, ki se bolj kot poskus slikarskega približevanja drug drugemu naslanja na sporočilo. NARCISOV STOLP je zato dvoumen naslov: dobesedna pripoved o slikarjevi sliki in NARCISOV STOLP kot neustavljivi babilonski stolp pohlepa, kot prispodoba patološkega narcisa Elona Muska.
Moj svet upodobitve v osnovi povzema računalniško brezhibna tkanina, ki prevzema naš prostor, nebo in čas. Ali kakor je o mojem slikarstvu zapisal Peter Tomaž Dobrila: Slike Aleksija Kobala, grundirana platna kot računalniške monotipije za izhodišča, na katere dodaja akril in olje ter so kombinacija digitalne osnove in analogne nadgradnje, lahko tudi poenostavitev postopka priprave likovne površine, se pojavljajo kot poosebljeni predmeti, nastali pri avtomatiziranem procesu, oblikovanju v programu za 3D-animacijo, ki jim šele osebni posegi umetnika in njegovega čopiča ter barve vlijejo življenje, dajo značaj, osvetlijo vsebino in dosežejo hipnotične učinke. Tehnični postopek od računalniškega »modela« do natisa dopolni s slikarskimi posegi, ki iz računalniške monotipije prerasejo v sliko, mrežasta struktura v podlagi pa se zdi kot vaba, ki jo ujame trenutek in zajame idejo avtorja v primarnosti umetnine v vsej njeni dvojnosti in kontrastnosti in nemara tudi kontradiktornosti med ortogonalnostjo, ostrino in zamejenostjo ozadja ter organskostjo, odprtostjo in mehkobo ospredja. Z inherentno dinamiko razmerij se vzpostavlja dialog med mediji, med klasičnim in sodobnim, med miško in čopičem, med računalniškimi algoritmi in človekovim avtorstvom, med strojem in čustvi, med programiranostjo in zamislijo, med impresijo in ekspresijo. NARCISOV STOLP se predstavlja kot najin podzavestni svet, vseskozi obrobljen z grožnjo, zato je lepota tu zgolj navidezna.
Aleksij Kobal
https://www.youtube.com/watch?v=4Ngj3GLSfS0